Lezim na ‘ vojaski vzmetnici ‘ hotela Thoni 3000, ki se nahaja na visini nasega Triglava. Moja rutina zadnjih treh dni je spanje, trening, spanje, trening. Danes je malenkost drugace, kot kaze bom naslednji trening docakal brez popoldanskega spanca. Zunaj slisim ratrak, ki ureja progo za jutri, obcutek imam , da nekdo uziva v njem, kdo nebi, saj je popolen dan, sveze zasnezene gore in nebo brez oblacka.
Letosnjo sezono sem se pripravljal nekoliko drugace, ne pomnim kdaj celo poletje niti noci nisem prespal nekje ob obali, moj tradicionalni mesec priprav v Grciji, kjer sem popoldne lahko uzival s svojim zmajem in desko na turkiznem morju, je tokrat nadomescala ‘prelepa zelena’ Gorenjska, no prav veliko izbire nisem imel. Mogoce sem malo veckrat stopil na tenisko igrisce, a nekega vidnega dviga forme nisem zaznal. Sem pa dobro izkoristil nase gozdove, no planinarjenje se ni na mojem seznamu, vec veselja imam s priganjanjem svojega kolesa, se razume navzdol. Se bolje pa sem izkoristil letno karto za fitnes, prelaganje utezi mi je slo kar dobro, na trening sem dvignil malo vec kot dva mestna avtobusa, kar vredu.
No, da se vrnem nazaj, jutri me caka mislim da 19 snezni trening v novi sezoni. Seveda , ko je vecina se uzivala nekje v senci s pogledom na morje, sem jaz ze obuval neudobne pancarje in se spraseval ali je res vredno. Kaj je tisto , ki me se vedno zene naprej. Ok, neizponjeni cilji in zelje so nekaj, kar je zame se vedno sveto, upanje je in bo moje gonilo. Ampak koncno lahko recem, da sem danes ob video klicu domov, spoznal da prehajamo v 11/12 leta, ko marsikje postaja turobno, sam pa sem nagrajen za vse garanje, no skoraj za vse. V zadnjih nekaj treningih res uzivam na snegu, ponovno so se vrnili obcutki, ki prinasajo nekaj vec zadovoljstva. Res sem priviligiran, da se vedno lahko lovim svoje sanje, visoko, blizu sonca na zasnezenih progah Alp. Pekoc obcutek v nogah in lovljenje sape po vsaki voznji, pa sta edina pot do dobre priprave na prihajajoco tekmovalno sezono.
Se beremo.